Degenerativne spremembe sklepnega hrustanca, za katere najpogosteje uporabljamo splošen izraz artritis, so pri konjih izjemno pogoste. Z njimi se ne spopadajo le starejši konji, pogoste so namreč tudi pri mlajših.

Ker degenerativne spremembe hrustanca niso reverzibilne, je tovrstna diagnoza za vsakega lasnika konj hud udarec. Vendar pa lahko konji z artritisom še dolgo časa nemoteno uživajo življenje in tudi opravljajo lažje delo, če zanje dovolj dobro poskrbimo. Kosti se med seboj povezujejo v gibljivih sklepih, kar omogoča gibanje. Na mestih, kjer se kosti povezujejo, najdemo sklepni hrustanec – gladko in čvrsto strukturo, ki omogoča, da konci kosti nemoteno drsijo eden ob drugem. Prave sklepe obdaja sklepna ovojnica, v njej pa se nahaja sklepna maža, ki poskrbi, da drsenje kosti ena ob drugi ne povzroča trenja. Ob degeneretivnih spremembah pride do obrabe hrustanca, kar ustvarja več trenja med gibanjem kosti in posledično ustvarja vnetje in bolečino. Vnetni proces še bolj poškoduje obstoječi hrustanec, kar vodi v začaran krog. Ker hrustanec ni ožiljen, je njegova regenerativna sposobnost minimalna, obraba pa zaradi tega ni reverzibilna. Pri konjih najpogosteje govorimo o osteoartiritisu, ki je posledica dolgotrajne obrabe. Gre za patologijo, ki s časom postaja slabša, degeneracija kosti pa lahko vodi tudi do kostnih izrastkov, ki situacijo še poslabšujejo. Težave s sklepi najpogosteje spremlja bolečina, otekanje sklepa in zmanjšanje obsega gibanja. Pojavita se šepanje in poslabšana atletska sposobnost. Tudi če šepanje ni izrazito, konj največkrat potrebuje dolgo časa, da se dobro ogreje in se začne gibati bolj elastično.

Več preberite v septembrski številki Revije o konjih.

Besedilo in foto: Katja Porenta EEBW