Zagotovo se je vsakemu lastniku konja že pripetilo, da se je konj na takšen ali drugačen – včasih zelo inovativen način poškodoval. Manjše ali večje poškodbe kože, mišic, kopitne stene in še kaj bi lahko našteli, so med najbolj pogostimi ranami, s katerimi se pri konjih srečujem praktično vsakodnevno.

Včasih rane na prvi pogled izgledajo grozno, sploh če obilno krvavijo ali kak del kože štrli vstran, kasneje pa se ob natančnem pregledu izkaže, da situacija ni tako resna in morda celo ne bi zahtevala obiska in pregleda veterinarja. Kdaj torej na pomoč poklicati veterinarja in kdaj lahko brez dodatne intervencije sami poskrbite za normalno celjenje rane?

Poškodba (travma) je splošen naziv za okvaro, ki jo povzroči nek zunanji dejavnik in nastane, če je zunanji dejavnik močnejši od odpornosti tkiva.

Rana (vulnus) je odprta poškodba, kjer je površina kože ali sluznice prekinjena, lahko pa so poškodovana tudi globlja tkiva.

Da bi lažje razumeli, zakaj včasih proces celjenja rane traja dlje časa ter kje se lahko celjenje zaplete in tako podaljša skrb za rano in terapijo, je prav, da opišem posamezne stadije celjenja ran. Seveda je potrebno za vsako rano oceniti, katera tkiva so vpletena, kakšni so robovi in vsebina rane ter kako globoke ali obsežne so poškodbe. Bistven je tudi podatek, kako stara je rana. Kirurška obdelava ter šivanje tkiv in robov rane sta namreč najbolj učinkovita in prineseta željene hitre in dobre rezultate celjenja samo v primeru, da je rana sveža (ne več kot štiri ure od nastanka) ter čimbolj čista – za čistost poskrbi tudi krvavitev, saj tok krvi odstranjuje nečistoče.

Več preberite v februarski številki Revije o konjih.

Besedilo in foto: Neva Lukša, dr. vet. med.