Gotovo vsak pozna konja, ki poskuša zbežati, ko vidi, da se mu približujemo s sedlom. Konja, ki grize med zapenjanjem sedelnega pasu. Konja, ki se izmika, ko ga poskušamo zajahati. Tovrstna vedenja so izjemno pogosta, vendar niso normalna.

Neželeno vedenje med sedlanjem in zajahovanjem je vedno znak težav, zato je naša dolžnost, da konju prisluhnemo in poskušamo odkriti vzrok.

Pri marsikaterem konju se problemi začnejo, še preden ga osedlamo. Konj, ki se ne pustijo ujeti, kadar se približamo s sedlom, ni malo. Zelo pogosto se ti konji pustijo brez težav ujeti, kadar vedo, da jih ne čaka delo. Med sedlanjem se neželeno vedenje največkrat pojavi ob zapenjanju sedelnega pasu, pogosto pa je tudi med zajahovanjem. Razpon vedenj, s katerimi konji kažejo nezadovoljstvo, je velik. Med bolj očitne sodita brcanje in grizenje, nekateri pa se s sedlanjem spopadejo tako, da se poslužujejo stereotipnih vedenj (kot na primer hlapanja) ali pa se povsem izklopijo. Vsi ti odzivi so odgovor na stres. Agresija, stereotipije in izklapljanje so različni odgovori na stresno situacijo. Vidimo torej, da sedlanje veliko konjem predstavlja znaten stres. Razlogov, zakaj določena situacija, ki sama po sebi ni stresna, postane vir stresa, je mnogo, med najpogostejše pa prištevamo bolečino. Bolečina in pričakovanje bolečine v telesu sprožita stresni odziv, s katerim se konji spopadejo tako, da kažejo abnormalna vedenja.

Več preberite v oktobrski številki Revije o konjih.

Besedilo in foto: Katja Porenta EEBW