Konjevo telo je prilagojeno na dolgotrajno prebavo steblastih, suhih bilk, za katere morajo prehoditi nekaj 10 kilometrov dnevno. Danes pa skoraj ne srečam več človeka, ki ne bi bil prepričan in skoraj čustveno navezan na idejo konj na pašniku. Si lastniki konj sami ustvarjamo bolne konje?
Konji so po klasifikaciji glede na strukturo prebavil uvrščeni med monogastrične rastlinojede živali. Za razliko od prežvekovalcev, na primer krav, imajo konji en enostaven želodec, kjer se zaužita hrana prepoji s slino in želodčno kislino ter se tako pripravi na nadaljnjo predelavo v črevesju. Konjski želodec je glede na konjevo velikost relativno majhen, ima prostornino med 8 in 10 litri ter se prazni vsakih 15 minut, kar konjem omogoča konstantno hranjenje.
Želodcu sledi približno 19 metrov tankega črevesja, duodenum, jejunum in ileum, kjer se črevesna vsebina razgrajuje s pomočjo encimov.
Tankemu črevesju sledi debelo črevo, angleško »hindgut«, zaradi katerega lahko konji tako učinkovito izrabljajo rastlinsko prehrano za glavni vir energije. Debelo črevesje sestavljajo cekum oziroma slepo črevo, navzgornji, navzdolnji in prečni kolon ter čisto zadnji del rektum in anus. Glavnina fermentacije se zgodi v slepem črevesju, ki ima kapaciteto do 30 litrov hrane in vode. Tam različni mikroorganizmi v zapletenem sobivanju pomagajo pri razkroju vlakninske hrane v hlapljive maščobne kisline.
Za signaliziranje normalnega poteka prebave zaužite hrane so v organizmu odgovorne endokrine žleze. Vsaka izmed njih ima svojo vlogo pri prebavi in glede na njihovo prekomerno ali pomanjkljivo delovanje vplivajo na »zunanji« izgled konja. Kako lahko posumimo, da ima konj določene težave, in pravočasno ukrepamo? Preberite celoten članek v majski številki Revije o konjih!
Besedilo in foto: Neva Lukša, dr. vet. med.
PREBERI CEL ČLANEK V TISKANI EDICIJI
REVIJE O KONJIH