V preteklih tednih so splet preplavile podobe iz dokumentarnega filma o danskemu dresurnemu velikanu Andreasu Helgstrandu in njegovem konjeniškem centru.

Težave, ki jih razkriva dokumentarec so sprožile resno debato o dobrobiti konj v športu. Za kaj pravzaprav gre? Dejstvo, da je konjeniški šport v težavah, je znano že dlje časa. V zadnjih letih praktično vsak teden po socialnih medijih odmeva nov škandal, povezan z eno ali drugo konjeniško disciplino. Od modrih jezikov v dresurni areni in krvavih ran zaradi ostrog v parkurju do katastrofalnih zlomov nog na hipodromih. Kampanje, ki se borijo proti škodljivim tehnikam jahanja, kot je na primer rollkur oziroma hiperfleksija, postajajo vse glasnejše, škandali pa že dolgo ne odmevajo več samo med konjeniško javnostjo, temveč postajajo opazni tudi med laiki. Marsikdo, ki se s konji sploh ne ukvarja, se sprašuje, ali je tekmovanje s konji sploh etično sprejemljivo. Kljub tem pritiskom pa se marsikateri športni velikani obnašajo, kot da so nedotakljivi. Tako je rollkur še vedno izjemno razširjena tehnika jahanja, prav tako pa pokale na najbolj prestižnih tekmovanjih še vedno pobirajo jahači, katerih konji so tekom celotnega nastopa postavljeni za vertikalo. Mnogi opozarjajo, da je konjeništvo hudo blizu tega, da izgubi socialno dovoljenje. Gre za izraz, s katerim označujemo tiho privoljenje družbe za določeno početje. Dokler se družbi kot celoti zdi sprejemljivo, da se konje uporablja za šport, bo konjeniški šport obstal, ne glede na njegove težave. Vendar pa se mnenje laične javnosti hitro spreminja, sploh glede na pogostost škandalov v konjeniškem svetu.

Več preberite v januarski številki Revije o konjih.

Besedilo: Katja Porenta EEBW

Foto: epona.tv