V vitrinah muzeja Ljutomerski kasač se bohotijo pokali in priznanja prleških rejcev in tekmovalcev.

Reja in trening kasačev ter prirejanje kasaških dirk ima v osrčju Prlekije, Ljutomeru z okolico, že zelo dolgo in bogato zgodovino, ki sega daleč nazaj, v devetnajsto stoletje. Prve dirke so bile organizirane že leta 1874, prvo društvo pa ustanovljeno zgolj leto pozneje, kot šele drugo tovrstno na evropskih tleh. Spomini, uspehi, zmagoslavja ali zgolj prijetni ter manj prijetni trenutki, doživeti tekom dolgoletnega razvoja kasaštva, so pred slabim desetletjem končno dobili svoj zelo zaslužen prostor – na hipodromu Ljutomer je svoja vrata odprl prvi kasaški muzej v tem delu Evrope, muzej Ljutomerski kasač.

Ljutomer skozi zgodovinsko oko

Ljutomer se prvič omenja že leta 1242, pravice trga pa bi naj pridobil leta 1265. Zaradi svoje gričevnate okolice (Jeruzalema) slovi po več stoletni vinogradniški tradiciji. V srednjem veku so ga pestile kuge, požari, vpadi Turkov in Krucev, a vendar se je Ljutomer bil razvil v mesto inovativnosti in pogumnih naprednih idej. Kot tak je ob zorenju programa o Zedinjeni Sloveniji predstavljal eno središč miselne reformacije in bil leta 1868 prizorišče prvega slovenskega tabora.

Leta 1905 je dr. Karol Grossmann posnel prvi slovenski filmski zapis »Odhod od maše«, ki še danes velja za pionirsko delo slovenskega filma. Ravno Grossmann je s svojim fotoaparatom obeležil tudi nekatere konjske prireditve in tako postal eden prvih, ki so na celuloidni papir ujeli korak iskrih kasačev sred prleških ravnic.

Širni sloves prleških konj

Počasi, a povsem logično tako pridemo do še novitete na slovenskih tleh - do prvih dirk s konji v kasu. Da so se tudi te odvijale ravno v teh koncih ni naključje. Reja močnih in vzdržljivih konj je bila v tistem času pomembna gospodarska dejavnost, saj je bil konj v prvi vrsti prevozno sredstvo in glavni pomočnik pri vsakdanjih opravilih na domačem posestvu. Konji iz prleškega okraja so že iz časov Marije Terezije, ko so načrtno začeli pospeševati konjerejo toplokrvnih pasem orientalskega izvora, sloveli kot čvrsti in hitronogi. Zapuščinski zapisniki Ljutomerčanov v 18. Stol. pričajo, da so imeli domačini vsaj dva vozna in enega jahalnega konja, pa tudi kobilo za vzrejo in nekaj žrebet. Bili so znani in priznani na Kranjskem, pa tudi dlje, do Italije, saj so se na živinskih sejmih pogosto izkazovali za 'izvrstno lepe živali'. Kmetje, ki so svoje konjiče radi zapregli tudi v prostem času, so kmalu spoznali, da lahko ugotovijo kako hitri so njihovi konji v resnici, samo če med sabo tekmujejo. Dirke po vaseh so prirejali že mnogo prej, preden so izvedli prve uradne dirke.

Prve 'prave' dirke

Prvo pravo tekmovalno preizkušnjo so priredili 12. 9. 1874 na 2000 sežnjev dolgi podeželski cesti od križa na Lokavskem polju do mostu Globetke v Ljutomeru. Množičen obisk in odmevnost prve tovrstne prireditve so organizatorje, na čelu katerih je bil August pl. Schenkel, spodbudili, da so že 26. maja 1875 v Gradcu registrirali prvo dirkalno društvo z imenom »Društvo za dirkanje s kobilami v kasu v Ljutomeru«. Naslednje dirke so organizirali 8. septembra 1875, nato pa vsako leto tradicionalno prvi teden v septembru.

Strm vzpon reje

Od takrat je šel razvoj kasaštva samo še navzgor. Cilj prirejanja dirk vsako leto se je uresničil, saj so dirke v Ljutomeru še danes. Kmalu so se začeli popisi kobil ter nabava plemenskih žrebcev za posamezne plemenilne postaje. Prva svetovna vojna je število konj močno zdesetkala, a rešilna bilka za tistokratnega ljutomerskega kasača bi naj bila njegova gospodarska vrednost, ki je botrovala dobri prodajni ceni (še najlažje od vsega je kmet prodal konja, zanj pa iztržil okrog 2000 goldinarjev, kar je bil skoraj celoletni davek povprečne kmetije).

Kljub nasprotovanju tedanjega režima uvozu ameriških plemenjakov, ki so zaradi uspešnega rejskega dela v domovini po hitrosti krepko presegali evropske, na eksterierju temelječe pasme, je sicer precej uspešnega orlovskega kasača Krolika, prvega pravega plemenjaka pri nas, hitro zamenjala falanga ameriških kasačev. Že prva generacija žrebca Browna je hitro potrdila pravilnost njegovega nakupa in dolgoletni preplet ljutomerskih ter ameriških linij je bil rojen. Uradno politiko so pri uvozu novih Američanov obšli z dobrimi vezami dr. Rossmanita na Dunaju.

Rekordi so začeli padati kot za stavo, tako doma, kot v tujini. Poleg dirkaških zmag so Ljutomerčani začeli dobivati potrditve dobrega dela tudi na lepotnih razstavah širom Avstro-Ogrske.
Ljutomerska kmečka reja je veljala za najboljšo v deželi in je bila na zavidljivem nivoju v državi. Nič presenetljivega torej ni, da je bila leta 1907 ustanovljena »Prva avstrijska zadruga za rejo kasačev v Ljutomeru«, vzporedno z njo, pa so domačini 1909 ustanovili še »Prvo avstrijsko zadrugo za rejo žrebet«. Skupaj sta predstavljali strokovno podlago reji vse do leta 1961.

Dirkaško društvo in nameni delovanja

Čeprav je Društvo za dirkanje s kobilami v kasu večkrat spremenilo svoje ime (Dirkalno društvo, Dirkalsko društvo, Kolo jahačev in vozačev, Klub za konjski šport, Konjeniški klub, Kasaški klub) so nameni in celo načini financiranja kluba skozi vsa desetletja ostali skoraj nespremenjeni. Osnovni namen je bil vseskozi prirejanje dirk, drugi namen pa dvig konjereje, čeprav je bil med razlogi ustanovitve gotovo tudi dvig družbenega ugleda in prestiža ter zgledovanje po Dunaju. Da kasaške dirke nimajo le športno-družbenega pomena, so se zavedali že od začetka. Od tod izvirajo tudi prizadevanja za selitev hipodroma iz Cvena v Ljutomer v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Uspehi skozi leta

Da so s trdim delom Ljutomerčani želi bogate sadove, v svoji doktorski disertaciji iz leta 1963 ugotavlja Jože Jurkovič, ki piše, da so ljutomerski rejci v dolgoletni borbi zoper »poglede tedanje oblasti in konjerejskih krogov, ki so bili usmerjeni proti kasaču nasploh, proti uvajanju kasača v državno rejo, a še najbolj proti temu, da slovenski kmet redi športnega konja« uspeli in zabeležili izredne uspehe doma in v tujini.
Ljutomerski konji so na Jugoslovanskih derbijih slavili kar 15 krat ter dodali še 18 drugih in 10 tretjih mest. Samo do leta 1960 je bilo od petnajstih absolutnih jugoslovanskih rekorderjev, kar 9 od njih ljutomerskih.

Dirkališča

Dirka na radgonski cesti (od križa do mostu) je bila izvedena samo enkrat. Nadalje so vse prireditve do leta 1954 organizirali na Cvenu. Od začetka preprosto na travniku, ki so ga sčasoma preuredili v dirkališče, od leta 1903 naprej pa na novo postavljenem dirkališču. Tudi tega so še nekajkrat preuredili in posodobili.
Ker je postajala lokacija na Cvenu, sploh zaradi slabih povezav neprimerna, so člani pospešeno pripravljali teren za izgradnjo hipodroma v Ljutomeru. Prve dirke so tako tam priredili ob 80-letnici prve dirke leta 1954. Progo so večkrat širili in modernizirali, vmes dogradili še tribuno za 1000 gledalcev, v zadnjih letih pa postavili še sodobno hlevsko infrastrukturo v padoku. Danes je hipodrom bogatejši še za muzej, v katerem je zbrana vsa častivredna zgodovina kasaštva.

Od ideje do muzeja

Pobudnik muzeja je bil Kasaški klub Ljutomer, ki je tudi njegov lastnik. Ideje so se začele pojavljati že ob razstavah ob 120. in 130 obletnici prvih dirk, ko je postalo jasno, da se gradivo z menjavo generacij pri rejskih družinah izgublja. Leta 2009 so se z adaptacijo klubske stavbe dela začela. Z zbiranjem in arhiviranjem fotografij, dokumentov, biltenov, kasaških koledarjev, pokalov, odlikovanj in ostalih muzejskih eksponatov, so popisali in obdelali čez 10.000 enot gradiva 43 različnih darovalcev.
Idejno zasnovo je prevzela Marija Hernja Masten, vsebinsko pa je zbirko postavila Saša Aracki.
Projekt je bil financiran s podporo občine Ljutomer, občin Prlekije, LAS Prlekije in drugih donatorjev.

Sprehod skozi muzej

Muzej se razteza čez pritličje, kjer je recepcija in prvo nadstropje. Preden se vzpnemo po stopnicah, spoznamo razvoj konja od prazgodovine do danes. Ob stopnišču sta razstavljena kik iz leta 1899 in sani iz leta 1910. Po stenah se svetlikajo uokvirjena priznanja rejcem in voznikom, izobešena pa sta tudi dresa iz dveh obdobij.

Ob prihodu v nadstropje si lahko preberemo opis zgodovine Ljutomera. V kotu je kmečka soba, v kateri so rejca iz začetka 20. stol. oblekli v tradicionalna svečana oblačila. Sledi predstavitev podkovača, mojstra, brez katerega ni šlo v nobenem obdobju kasaškega športa. V vitrinah so skrbno postavljeni pokali in odlikovanja, ki so jih prejeli tekmovalci in društvo, med njimi veliko zares veličastnih, iz prvenstev ali derbijev. Na nasprotnem koncu je predstavljen konj kot delovna žival ter zadrugi za rejo žrebet in kasačev. V zadnjem delu prostora, se na stenskem časovnem traku lahko sprehodimo skozi delovanje društva vse od začetka do danes, skupaj z vsemi poimenovanji, predsedniki in jubileji. Ob strani si lahko pogledamo še razvoj hipodroma, osrednji del zgornje etaže pa je zasnovan v obliki kasaške steze, elipse, sredi katere so na panojih predstavljene najpomembnejše rejske družine, njihovi konji in uspehi.
Poseben kotiček je namenjen najmlajšim, t.i. Jonin kotiček, kjer si lahko v kratkem dokumentarnem filmu otroci ogledajo razvoj konja, kasača in kasaštva.

Na kratko, muzej, vreden ogleda.