Kdo se ne stopi ob pogledu na malega, okroglega, puhastega ponija z bujno grivo, dolgim repom in radoživo iskrico v očeh? Šetlandski poniji so tudi pri nas priljubljena konjska pasma – pa jih dovolj dobro poznamo?
Šetlandski poni izvira iz Škotske, natančneje iz Šetlandskih otokov, ki se nahajajo severovzhodno od celinske Škotske, sredi hladnega prostranstva Severnega morja. So nize rasti, navadno dosežejo višino med 100 in 110 cm v vihru, imajo kratke noge, debelo in močno dlako ter so kljub svoji majhnosti izredno močni in vzdržljivi.
Poniji naj bi na Šetlanskih otokih prebivali že v železni dobi. Kasneje so nordijski naseljenci domorodne ponije verjetno križali s konji s celine. Na razvoj pasme je vplival predvsem keltski poni, ki so ga na otoke pripeljali med letoma 2000 in 1000 pr. n. št. Mrzlo nordijsko podnebje in zahtevno okolje z malo razpoložljive hrane sta botrovala k temu, da so se šetlandski poniji izoblikovali v izredno trpežne in vzdržljive živali. Domačini so jih največkrat uporabljali za vleko manjših vozov in tovorjenje šote, premoga in drugega blaga, pa tudi za delo na poljih. Ko je sredi 19. stoletja nastopila industrijska revolucija in z njo velika potreba po premogu, je na tisoče šetlandskih ponijev odpotovalo v celinsko Britanijo, kjer so jih ljudje »zaposlili« v rudnikih. Postali so »jamski poniji«, ki so pod zemljo skozi ozke in nizke rove prevažali vozičke s premogom. To delo so opravljali vse svoje (pogosto zelo kratko) življenje, pri tem pa le malokrat ugledali sončno svetlobo. Ker so se izkazali za okretne in močne delavce, so jih uvozili celo v rudnike v Združenih državah Amerike. Zadnji rudnik ponijev v ZDA so zaprli leta 1971.
Več preberite v januarski številki Revije o konjih.
Besedilo: Sara Primec
