Najboljši kasaški vozniki treh evropskih velesil Švedske, Francije in Italije.

Osrednja mesta v razviti kasaški Evropi še vedno zasedajo vozniki. Čeprav v nekaterih primerih zgolj "pobirajo smetano" ali "obirajo sadove" dela drugih, pa mnogokrat tudi odločilno vplivajo na razplet dirke, leta ali celo kariere nekaterih konjev. Tistih nekaj minut na sulkyju, ko sprejemajo kopico majhnih, a pogosto ključnih odločitev, od katerih je odvisna usoda dirke in njihovega rezultata. Da ni popolnoma vseeno, kdo in kako pelje dirko, dokazujejo tudi zvezdniški vozniki, ki so do svojega statusa prišli na podlagi svojega talenta, delo profesionalnih "catch driverjev" pa je vse prej kot lahko prislužen kruh.

Kot smo pisali v članku o najuspešnejših ameriških voznikih tisti najboljši vozijo tudi nekaj tisoč dirk na leto, posledično pa na cesti in letalih preživijo več ur dnevno. Čeprav v Evropi vozniki ne dosegajo takšnega števila nastopov, pa vseeno večina v top 10 švedskih in francoskih, pa tudi kakšen italijanski voznik, konkretno preseže mejo 1000 dirk na leto.

Nova pravila na Švedskem: vozniki isti dan le na enem hipodromu

Na Švedskem so zato lani prepovedali, da bi vozniki isti dan vozili na dveh hipodromih, razen če je med hipodromoma manj kot 221 kilometrov razdalje. Po besedah ​​športnega direktorja švedske kasaške zveze Roberta Karlssona so se za novo pravilo, ki velja od lanskega marca, odločili iz treh razlogov. "Želimo, da imajo vozniki dovolj časa za varno vožnjo ter da so spočiti, ko pridejo na dirkališče, želimo, da imajo vozniki pred in po dirkah več časa za lastnike in trenerje ter želimo razširiti krog voznikov - elita se mora popolnoma osredotočiti na glavno tekmovanje dneva, medtem ko imata drugo in tretje prizorišče nekoliko bolj lokalni ali regionalni pridih," je pojasnil.

Čeprav naj bi se zgodila le ena prometna nesreča voznika, ki je hitel iz enega hipodroma na drugega, pa se je pogosteje dogajalo, da so vozniki zamujali, zaradi menjav voznikov v zadnjem trenutku pa so bili nejevoljni tudi trenerji in predvsem stavci.

"Kralji" prestol prepustili drugim

V sveti trojici evropskih velesil, Franciji, Švedski in Italiji, so kasaški velikani pred leti sestopili s trona, a vsak na svoj način. V Franciji je legendarni Jean-Michel Bazire po dvajsetih naslovih "zlatega sulkija" (1998 in od 2000 do 2018) leta 2019 napovedal, da bo zmanjšal svojo vozniško aktivnost do te mere, da ne bo konkurenčen v boju za najboljšega voznika leta. Presenetljivo je z njegovim "sestopom" popustil tudi Franck Nivard, ki je dotlej skoraj redoma osvajal druga mesta v skupni razvrstitvi, na prestol pa je sedel Eric Raffin. Raffin je leta 2019 izenačil, leta 2021 pa s 349 zmagami presegel rekord Bazireja po številu osvojenih zmag v enem letu. Bazire je leta 2006 osvojil 345 zmag, a pri tem ni nastopal v dirkah pod sedlom kot Raffin.

Björn Goop v zadnjih letih ne lovi več vozniških naslovov in rekordov, je pa v zadnjih petih sezonah osvojil kar 3 Prix d'Amerique, slovenski javnosti pa je dobro znan tudi kot trener in voznika najboljšega slovenskega konja Froda S.

Tudi na Švedskem se je menjava na vrhu zgodila že pred leti. Enako kot Bazire je tudi Björn Goop 2016 napovedal, da se ne bo več udeleževal dirk v enakem obsegu. Namesto tega je leta 2015, ob dvanajsti zaporedni osvojeni zlati čeladi, svojo zlato čelado dal na dražbo (zanjo so iztržili dobrih 10.000 evrov) in leto 2016 začel z modro čelado. Napovedal je tudi, da se bo bolj posvetil dirkanju v Franciji, predvsem na zimskem mitingu v Parizu. Leta 2016 so se zato na švedski zvezi odločili, da nagrado "zlata čelada" upokojijo in jo dajo Goopu v trajno last. Goop je med drugim leta 2006 postavil neverjeten rekord po številu zmag v enem letu, dosegel je kar 501 zmago. Na mesto najboljšega voznika se je tako leta 2016 povzpel Ulf Ohlsson in tam vztrajal šest let. Ohlsson je eden vidnejših voznikov, ki jih je zgornja omejitev dirkanja na dveh hipodromih lani najbolj "prizadela".

Najboljši v Evropi Di Nardo s 300 zmagami

Tudi v Italiji se je vozniški kralj poslovil pred nekaj leti. Enrico Bellei je do leta 2017 "zlati bič" osvojil kar 21-krat, od tega 17-krat zapored. Leta 1995 je najprej podrl izjemno star rekord po številu zmag z 276 prvimi mesti, nato pa leta 2010 postavil še rekord v treh največjih kasaških deželah z neverjetnimi 538 zmagami. Leta 2008 je bil obtožen prirejanja dirk in slabega ravnanja s konji, a so ga leta 2014 oprostili vseh obtožb. Kljub temu je Bellei počasi in zanesljivo izgubljal primat med vozniki in leta 2018 ga je dokončno predal Alessandru Gocciadoru.

Med leti 2018 in 2021 sta si vozniške naslove med sabo podajala Gocciadoro in Antonio Di Nardo. Slednji je prvi v tem tisočletju po Belleiju, ki je uspel ponoviti vozniški naslov, saj je bil najboljši tudi lani. Dosegel je kar 300 zmag, s tem pa je Neapeljčan tudi najboljši med vsemi vozniki v Evropi. Po petih letih, vse od zadnjega naslova Enrica Belleija, je namreč največ zmag osvajal Šved Ohlsson (če Raffinu ne upoštevamo zmag v dirkah monte), pri čemer je vselej presegel tristotico.

Po zaslužku v Italiji še vedno odstopa Gocciadoro, ki je sicer odpeljal skoraj 500 dirk manj od Di Narda. Z zaslužkom preko 5,7 milijona evrov po vsej Evropi pa je Gocciadoro postal tudi najboljši trener po zaslužku v Evropi. Njegov odstotek zmag, tako vozniških kot trenerskih, je zares impresiven.

Statistika voznikov v Italiji v letu 2022:

Nova generacija v Franciji trka na vrata, na Švedskem pa je že vstopila

V Franciji je kot rečeno Raffin še vedno na prestolu najboljšega voznika, a počasi in vztrajno razliko topi mladi Alexandre Abrivard, ki je lani že prvič osvojil največ zmag skupno v disciplinah "attele" (kas v sulkiju) in "monte" (kas pod sedlom). Pred tem je Raffin v združeni kategoriji osvojil že sedem naslovov, najboljši kot voznik pa je vse od leta 2019. Lani si je svoj četrti zaporedni zlati sulky zagotovil z 258 zmagami, prvi pa je bil tudi po zaslužku. Z nekaj več kot 7,8 milijona evrov je prvi voznik v Evropi po tem kriteriju.

Abrivard na drugi strani se je kot jahač uveljavil že zelo zgodaj, kot voznik pa je 31-letnik prvič med najboljših pet voznikov sezone stopil v letu 2021, ko je bil peti. Lani je nadaljeval rapidno rast vozniških zmag in zanesljivo končal na drugem mestu, s tem pa že namignil, da utegne kmalu na prvem mestu izpodriniti Raffina. Slednjemu v bogati karieri manjka še najpomembnejša lovorika - Prix d'Amerique. Lani bi moral sedeti za prvim favoritom Face Time Bourbonom, a je slednjemu nastop preprečila poškodba, po tem pa je tudi zaključil tekmovalno kariero.

Statistika voznikov za leto 2022 v Franciji:

Najmlajši voznik leta v zgodovini Švedske

Če je Raffinov položaj ogrožen, pa je Ohlssonov na Švedskem že zaseden. Po šestih zaporednih naslovih ga je namreč lani zamenjal komaj 22-letni vozniški fenomen Magnus A Djuse. Njegov vzpon je bil zares vrtoglav - leta 2017 je z dvajsetimi zmagami zasedel 91. mesto med vozniki, leto kasneje je dosegel 53 prvih mest in bil skupno 33., v 2019 je kot 19-letnik že vstopil med top 10 in na devetem mestu zbral 141 zmag. V letih 2020 in 2021 je bil šesti in peti z 197 oz. 206 zmagami, medtem ko je lani slavil kar 255-krat in precej gladko premagal dosedanjega prvaka Ohlssona ter legendarnega Örjana Kihlströma. Poleg števila nastopov je mladi Djuse vsako leto svoje kariere dvigoval tudi odstotek zmag in skupni zaslužek.

Komaj 22-letni Magnus A Djuse bo skoraj zagotovo letos poleti postal najmlajši voznik v švedski zgodovini, ki bo dosegel 1000 zmag. Manjka mu le še slabih 100. (Foto: atg)

Vse boljši je tudi njegov, dve leti starejši brat Mats E Djuse, ki je letos z 210 zmagami končal kot četrti najboljši voznik. Poznavalci švedskega kasaštva že napovedujejo, da bosta brata Djuse krojila vrh vozniških razpredelnic v naslednjih dveh desetletjih.

Po zaslužku kljub temu še vedno kraljuje Kihlström, ki je zbral za več kot 1,5 milijona evrov več od drugouvrščenega Goopa in skoraj 2 milijona več od tretjega Ohlssona. Brata Djuse sta v tem pogledu na četrtem in petem mestu.

Statistika voznikov za 2022 na Švedskem.